Navkljub vrstnemu redu besed, je KD Sprint na prvem mestu društvo, šele nato kolesarsko društvo in verjemite nam, tudi mi se včasih “prenajemo” kolesa. Povezujejo nas pozitiven odnos do življenja, športa, družbe ter podobni interesi in k sreči znamo okrog sebe prepoznati še mnogo drugih prijetnih aktivnosti in lepih krajev, ki niso nujno povezane s kolesom, pa nam kljub temu praznejo noge, polnijo “baterije” ter vlečejo usta do ušes in vse to vedno v prijetni družbi.
Po zgledu Sandijevega Skoka na Triglav smo si tudi sami zamislili podoben podvig, ki pa bi ga zaradi dostopnosti večjemu številu udeležencev opravili v bolj “izletniškem” tempu. Kljub temu, da smo se izmed vseh možnih kombinacij (s kolesom tja, pohod, s kolesom nazaj) nazadnje odločili, da bo ta dan le pohodniško obarvan, je po svoje pripomogel tudi čas zaključevanja dopustov ali pa nenazadnje ne potrebujejo prav vsi pavze od kolesa 🙂 Po naravni selekciji nas je ostala ravno prav velika skupina (5), pa tudi Aladin nam je zagotavljal lepo soboto, zato smo imeli dober povod, da gremo tokrat pa res spat zgodaj.
Kot že rečeno, se je budilka (“Ko zapoje zvonček v uriiiiiii…“) to noč oglasila že nekaj čez 2. uro, pri Kaliji smo se v kombi naložili ob 3h in odrinili proti našemu izhodišču. Kljub zgodnji uri, na cesti nismo bili ravno osamljeni in prometnim informacijam “sredi noči” se imamo zahvaliti, da nekaj pred 5. uro nismo bili del zastoja v smeri Karavnk, temveč smo 14 km dolgo kačo rdečih luči z bežnim pogledom ovekovečili z vzporedne regionalne ceste.
Ob našem prihodu v Dolino Krme, je bil parkirni prostor že lepo popolnjen, sploh z velikim številom avtomobilov tujih registrskih oznak. Proti vrhu smo jo mahnili nekje ob 5:30, druga noč po polni Luni pa je bila tako svetla, da naglavnih lučk nismo uporabljali niti 10 minut, še pred Zgornjo Krmo je z neba izginila večina oblačkov ter meglic in iz minute v minute nam je, sploh po sončnem vzhodu, postajalo čedalje bolj jasno, da bo ta dan naravnost filmski:)
Kljub zmernemu tempu smo po poti prehitevali precej prej omenjenih “nedeljskih” pohodnikov in na Kredarico prispeli v dobrih 2 urah in 40 minut. Za ocenjenih 5 ur očitno na poti navzgor manjka kakšna odprta koča 🙂
Na Kredarici smo se pred vzponom na vrh še malo okrepčali, zamenjali opremo in jo nato po ta dan tehnično še najbolj zahtevnem delu poti mahnili preko Malega Triglava proti Triglavu. Like a walk in the park 🙂
…na vrhu pa tak… kičast dan, ko bi človek kar sedel tam gori in se vsakih nekaj minut presedel le, da bi lahko zrl v drugo smer neba, razgledi pa, kot vedno… nepopisni. Vse je pred nosom, vse je tako majhno, vse je tako blizu. 🙂 Slike povedo vse.
Zaradi relativno ugodne vremenske napovedi je bilo ta dan pričakovati, da bo interes za osvojitev vrha Slovenije razmeroma velik, kar se je kasneje tudi izkazalo za pravilno domnevo, zato smo se po fotografiranju v dolino odpravili nekoliko prej, kot bi si sicer želeli. Navzdol smo šli zopet preko Malega Triglava, nato pa do Doma Planika, kjer smo se znova okrepčali in se pričeli spuščati v dolino. Pot nazaj nam je tradicionalno vedno manj všeč in tudi tokrat smo se praktično vsi strinjali, da bi šli tudi tu rajši dvakrat gor, kot enkrat dol. Kljub temu, smo lepe razglede lahko opazovali malce manj zadihani, pot pa si še pod vtisi prigod nad dobrimi 2000 m krajšali z bizarnimi debatami. 🙂
Po povratku na izhodišče smo si še ohladili od spusta utrujene noge, se osvežili ob betonskem bazenčku in odrinili proti domu. Res da nam je tudi vožnja s kombijem nazaj ponavadi nekoliko odveč, pa vendar smo bili zadovoljni, da nismo bili na nasprotnem pasu v (še vedno) 14 km dolgi koloni proti Karavankam 🙂
Konec dober – vse dobro. V Novo mesto smo se vsi celi ter nasmejani vrnili že pred 18h in izlet zaključili še z enim Radlerjem. Ekipa pod prijetnimi vtisi zadnjega obiska Triglava že razmišlja o novih izletih, ki ne vključujejo kolesa. Ob tako dobri družbi bo to zagotovo kmalu 🙂
dobre slike